Malo je ljubezni, ki bi trajale več kot 50 let, še manj prijateljstev. Človeški stiki z leti usihajo, v življenje vsakega od nas pa prihajajo novi obrazi ter odhajajo stari. Izjeme so redke, med njimi pa so tudi prve generacije slovenskih odbojkarjev, ki drug na drugega niso pozabili že vse od leta 1960. »Letos smo skupaj 53. zapored. Začelo se je tako, da smo se zbirali po koncu sezone, ko smo šli skupaj v hribe. Z leti smo nehali hoditi v hribe, a tradicijo srečanj smo obdržali,« je začetke druženj opisal Matjaž Jedretič, nekdanji jugoslovanski reprezentant. »Takšna druženja so bila najprej na področju Ljubljane in Gorenjske, zdaj pa so se razširila izven teh okvirjev, zato je tokrat k nam prišel tudi Adi Urnaut iz Koroške.«
V drugih športih v Sloveniji podobne tradicije ne poznajo. »Vprašal sem Iva Daneua in Albina Felca, toda takšnega druženja nimajo niti košarkarji niti hokejisti,« pripomni Viktor Krevsel, ki je poleg Jedretiča in Urnauta prav tako igral v jugoslovanski reprezentanci. »Naše prijateljstvo je dokaz lojalnosti, ki se jo odbojkar nauči v svojem športu, saj ničesar na igrišču ne more narediti sam.« Edino, kar se je v več kot petih desetletjih spreminjalo, je lokacija, a v zadnjih letih so se ustalili pod Šmarno goro. »Žalosti me, da nimajo podobnega druženja tudi odbojkarice, ki so bile v svojem času velika atrakcija v Ljubljani in Sloveniji. Predlagam, da bi se tudi one dobivale na enak način,« je dodal Božo Vovk, nekdanji gledališki igralec. »Obljubimo, da jih o letih ne bi spraševali.«
Svojih let pa prav nič ne skrivajo nekdanji odbojkarji. S ponosom potrdijo, da med njimi ni nikogar, ki še ni doživel abrahama. Tokrat je bil najstarejši Mirko Amon, ki je letnik 1930, v odbojko pa je prišel iz košarke. »Bil sem prvi Slovenec, ki je zaigral v jugoslovanski košarkarski reprezentanci,« rad pove. Toda zbrana družba je tisti dan pričakovala še nekoga starejšega. To je bil Marjan Garibaldi, ki je pred dobrimi tremi tedni praznoval 90. rojstni dan. V njegovo čast so pripravili dve lirični pesmi, ki jih je v velemojstrskem slogu zrecitiral Božo Vovk. Čeprav Garibaldija na koncu ni bilo, se je v zraku kljub temu čutilo ponos in nostalgijo. Na stare čase, ko so bili še mladi, nesmrtni ter polni novih idej.
Čas je resda pustil davek na nekoč izklesanih odbojkarskih telesih, toda njihov um je ostal čist in zdrav. Stare zgodbe pripovedujejo z iskrico v očeh ter z nasmehom na obrazu. Podatke, kot so imena krajev ter letnice, kar stresajo iz rokava. »Ko smo leta 1958 z reprezentanco igrali na Poljskem, smo se na poti iz Lodža v Gdansk ustavili še v Varšavi. Odšli smo na vrh stalinistične stavbe, katerih je na svetu dvanajst ali trinajst, visoke pa so 36 nadstropij. V miru smo si ogledovali mesto, nato smo zaslišali vzklike ostalih ljudi. Ozrli smo se in videli, da na robu ograje nekdo dela razovko. To je bil Viktor Krevsel,« je eno od legendarnih zgodb razkril Jedretič.
Pred petdesetimi leti so sicer odbojkarji lahko le sanjali o dvoranah in mehki športni obutvi. »Igrali smo zunaj in bosi, kar je bila velika jugoslovanska neumnost. Pravili so nam, da nas bi copati zgolj ovirali. Tekme smo imeli tudi konec jeseni, ko je bila temperatura pogosto pod lediščem,« je pripovedoval Jedretič. Jesenski mraz pa ni bil ovira niti za kopanje v reki. »Tam, kjer je danes Laguna v Ljubljani, nekoč še ni bilo bazenov. Igrali smo odbojko tri na tri na stlačeni zemlji, s čimer smo bili predhodniki odbojke na mivki. Ker smo bili umazani, smo se šli kopat v Savo, čeprav je bil november,« je dejal Amon, ki je odbojko začel igrati po 26. letu, potem ko je diplomiral.
Z vodo je povezana še ena anekdota. Dogodila se je v Mežici, ko so šli odbojkarji za stavo plavat v bazen. Med njimi je bil tudi Marjan Hlastec, ki je bil bolj ljubiteljski športnik. »Realno sem bil najslabši, a prijatelji so na mojo progo potopili palico za reševanje iz vode, s katero so me povlekli naprej. To so lahko naredili, ker sem plaval na prvi progi. Da smo malce goljufali, smo priznali šele, ko je bila stava plačana,« je govoril Hlastec, ki si je kariero ustvaril v gledališču – večino poklicne poti je preživel v ljubljanski Drami. Kot dober pripovedovalec zgodb nam je še povedal, kaj se je dogajalo na vlaku, ko so se s tekem vračali domov. »Med vožnjo smo se vedno šli 'rihtarja'. To je igra, ko daš glavo med kolena, nato te eden od ostalih udari po riti, ti pa moraš ugotoviti, kdo točno je bil. Odbojkarji so imeli težke roke, zato si težko uganil. Nekateri so udarili tako močno, da so ti rit vrgli iz tečajev.«
Na čisto prave odrske deske pa je zaneslo tudi Krevsla. »To je bilo pred 53 leti. Šlo je za predstavo Obisk stare gospe. Glavno vlogo sta imela Stane Sever in Ruša Bojčeva, ki je imela v predstavi zraven sebe fanta, ki je delal salte nazaj, kar pa je počel ravno Krevsel,« je povedal nekdanji gledališki igralec Božo Vovk. »Jaz sem bil tedaj še statist, saj sem šele obiskoval akademijo.«
Za odbojko pa velja, da je miselno eden najbolj zahtevnih športov. Ogromno je namreč različnih kombinacij in podrobnosti, ki jih mora poznati uspešen odbojkar, hitra igra pa zahteva tudi hitro razmišljanje. »Odbojka je šport intelektualcev,« je prepričan Adi Urnaut. Dokaz, da njegova teza drži vodo, je ponudil Matjaž Jedretič: »Med nami na druženju ni nikogar, ki ne bi diplomiral. Druge možnosti, kot da smo se šolali, sploh nismo imeli, odbojka pa je bila zraven za zabavo. Resda je bila malo trda zabava, ampak vseeno je bila.«
Seznam uspehov, ki so jih nekdanji odbojkarji dosegli v poslovnem svetu, je dolg. »Med nami so inženirji, zdravniki, arhitekti… Veste, to so zelo uglajeni ljudje,« je z žarom razlagal Krevsel, že v naslednji sapi pa nanizal nekaj dosežkov svojih prijateljev. Poleg kulturnikov Hlasteca in Vovka je izpostavil še Franca Megušarja, ki je akademik in dopisni član newyorške akademije znanosti, Rudija Geršaka, ki je bil direktor IMT, Mira Koširja, ki je bil vrsto let direktor ljubljanske tržnice, pa Janeza Nučiča, ki je bil glavni gradbeni inženir Jedrske elektrarne Krško. Pozabil ni niti na Tonča Hojnika, ki je bil glavni inženir pri začetku gradnje Teša, ter najstarejšega Garibaldija, ki je bil med ustanovitelji Ljubljanske banke. Med tremi, ki so bili najbolj uspešni odbojkarji, pa je bil Urnaut dolgoletni selektor slovenske ženske reprezentance v sedeči odbojki, Krevsel je bil selektor moške reprezentance v Jugoslaviji in Španiji, Jedretič pa komercialni direktor Jugotekstila ter svetnik Mestne občine Ljubljana.
Takšni ljudje so steber vsake družbe. Imajo znanje, izkušnje ter modrost, a na njih pogosto pozabimo. Nemalokrat se počutijo povsem odrinjene, na kar je opozoril tudi Krevsel: »Kdor bi rad posekal korenine, ne more pričakovati zelenja.« V zadnjih časih pa je zelenja v naših življenjih zelo malo, kaj ne?