Janez Stele se je rodil leta 1930 in vse svoje otroštvo in mladost preživel v Kamniku, od koder se je podal na študij v Ljubljano in ga kot univerzitetni diplomirani ekonomist tudi uspešno zaključil. V Kamniku je tudi vzljubil odbojko in bil del generacije, ki je imela največ zaslug za njen nadaljnji razvoj in razcvet. Leta 1949 je izrazil zanimanje za trenersko delo in odšel na tečaj odbojke v Slovenj Gradcu, leto kasneje pa so ga v posebni anketi slovenski odbojkarji izbrali za drugega najboljšega igralca pri nas.

Službene obveznosti so ga vodile na Koroško, kjer je zaigral za tamkajšnji Fužinar, zatem pa je odšel na Dunaj. Dolga leta je bil predstavnik podjetja IBM za Jugovzhodno Evropo, po upokojitvi leta 1987 pa ga je znova močno pritegnila odbojka, tako na klubski kot na državni ravni.

Džon, kot so ga klicali prijatelji, je bil priznani akademik in velik svetovljan, zato ne čudi, da je svoje znanje in izkušnje združil s športno ljubeznijo. Močno je bil vpet v delovanje ljubljanskega prvoligaša Tovila Olimpije, leta 1989 pa je postal prvi mož republiške odbojkarske zveze in tudi član predsedstva Odbojkarske zveze Jugoslavije. Po osamosvojitvi je kot njen prvi predsednik vodil Odbojkarsko zvezo Slovenije in kot član predsedstva deloval tudi v Olimpijskem komiteju Slovenije. Svoj vpliv je izkoristil za promocijo športa in odbojke v Sloveniji, veliko energije je leta 1992 vložil v organizacijo prve uradne tekme slovenske moške odbojkarske reprezentance, ki bi jo morali naši reprezentanti odigrati v Ljubljani, in sicer proti Hrvaški, a projekta na koncu ni uspel izpeljati.

Ljubezen do odbojke, ki jo je že od samega začetka delil z brati in sestrami in do zadnjih dni tudi z nekdanjimi soigralci in prijatelji, na čelu z Janezom Žvokljem, Milanom Windschnurerjem, Dušanom Slatinškom in  Ivanom Kordašem, je prenesel tudi na oba otroka, hči Veroniko in sina Jako. 

Odbojkarska zveza Slovenije njegovi družini in prijateljem izreka iskreno sožalje.