V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Sašo: »Lansko leto sem se prvič preizkusil v tujini. Ko greš prvič na tuje, v tuj kraj, se vedno pojavijo dvomi, da ne bo vse potekalo tako, kot si načrtoval. Jezik je drugačen, okolje je drugo. A moja lanska izkušnja, če pustimo koronavirus ob strani, je bila zame res pozitivna. Dobro je bilo, ker sem imel soigralce, s katerimi smo vsi skupaj delali za ekipo in ne vsak zase. Tudi trener je bil zelo dober, trenirali smo ogromno, okolje in Innsbruck kot mesto pa sta bila fenomenalna. Igrali smo v nemškem prvenstvu in na začetku sem imel mešane občutke, ali bom to zmogel in ali bom dovolj dober, da se bom lahko kosal z drugimi ekipami. Sam sem bil z vsem zelo zadovoljen in za mano je lepa izkušnja. Škoda, da se je vse tako hitro končalo. Imel sem pogodbo za dve leti, a je klub prekinil z nastopanjem v nemškem prvenstvu. Negativnih stvari je bilo zelo malo, bi pa mednje uvrstil jezik. Na začetku je bil to kar problem. V gimnaziji sem se sicer štiri leta učil nemško, nekaj sem znal in poznal osnove, a to ni dovolj. Ko se pogovarjaš, moraš govoriti kar tekoče. Izpostavil pa bi še prva dva tedna. V klub sem namreč prišel šele oktobra, ker smo prej z reprezentanco igrali na evropskem prvenstvu, zato sem zamudil "teambuilding" in sem potreboval nekaj tednov, da sem vzpostavil stike in prijateljstva z drugimi. Doma pa je lepo igrati, ker vse poznaš – ljudi, okolje. Vse ti je domače, veš, kje je trgovina – vse imaš na dosegu roke.«

Katere stvari, povezane z igranjem v tujini, pogrešate? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Sašo: »Na trenutke pogrešam malo višjo raven igranja odbojke, drugo pa je tako enako. Tudi odbojka kot taka je enaka doma in v tujini. Poleg tega v tem času kaj drugega niti ni mogoče početi. Ne morem hoditi naokoli in raziskovati novih krajev. V tem času se izmenjavajo samo odbojka, hrana, stanovanje in spanje.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Sašo: »Z odbojkarsko reprezentanco smo veliko prepotovali. Mislim, da sem bil že na vseh celinah. Najbolj mi je v spominu ostala Avstralija. Bili smo v kraju Gold Coast in bilo je res vrhunsko. Ljudje so bili zelo prijazni, vse je bilo na visokem nivoju. Ljudem, ki želijo malo raziskovati svet, bi priporočil Avstralijo. In pa Brazilijo, kjer smo bili na pripravah z mladinsko reprezentanco. Tam vidiš veliko stvari in se splača oditi za dlje časa.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Sašo: »Načrt je, da se po tem, ko se situacija s koronavirusom umiri, vrnem nazaj v tujino, če bo to mogoče. Rad bi, da si me zapomnijo po tem, da sem nekaj dosegel v odbojki in ne po tem, da sem samo visok in prijazen. Rad bi, da bi ljudje videli in si zapomnili, da sem v svojo kariero vložil precej truda in da ne pride vse samo od sebe in so mi nekatere stvari olajšane samo zato, ker sem pač visok.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Sašo: »Vsi obžalujemo, da na tekmah ni navijačev. Športi so zaradi tega zdaj v manjšem primanjkljaju. So me pa najbolj najbrž presenetili poljski navijači. Ko smo v času evropskega prvenstva na Poljskem igrali v Krakovu, je dvorana pokala po šivih. Tam vsi navijajo, ni enega gledalca, ki ne navija. Kar dlake ti gredo pokonci. Vzdušje je bilo primerljivo s tistim na domačem evropskem prvenstvu. Fenomenalno vzdušje, polna dvorana glasnih navijačev. To je tisto, zaradi česar igramo.«

Sašo Štalekar se je sicer vpisal na fakulteto in občutil, kako je biti bruc, a se je kmalu v celoti posvetil odbojki. »Vpisal sem se na fakulteto, a sem že v prvem letu prišel do prelomnice, ko sem se odločal, ali naj se popolnoma posvetim odbojki, ali naj se povsem posvetim študiju. Ničesar nisem želel početi na pol. Nisem oseba, ki bi stvari počela na pol. Izbral sem odbojko.« To je bilo že drugič, da je 24-letnik dal prednost odbojki. V mladosti je namreč treniral tudi rokomet. Kaj pa košarka? »Na Koroškem ni bilo nobenega košarkarskega kluba, imeli smo samo rokomet in odbojko. Deset let sem treniral rokomet, bil sem vratar, a sem potem vse to prerastel in na koncu izbral odbojko. Če bi se vrnil nazaj, ko sem bil star petnajst let, bi mogoče resneje razmisli o tem, da bi se posvetil košarki in bi na koncu potem izbiral med košarko in odbojko. Košarko rad gledam in tudi rad jo igram, a navadno se vedno, ko jo igram, poškodujem, zato je trenutno ne prakticiram. Mi pa nikakor ni žal, da sem se odločil za odbojko.«

Z odbojko pa je povezan tudi dosežek, na katerega je odbojkar Calcit Volleyja najbolj ponosen: »Izpostavil bi srebrno medaljo z evropskega prvenstva z reprezentanco. Sicer pri tem dosežku nisem imel velike vloge, a vseeno mislim, da je bil vsak igralec pomemben, da smo kolajno prinesli domov. Na to sem najbolj ponosen.«