V svoji karieri ste igrali tako doma kot na tujem. Gotovo ima vsaka odločitev svoje prednosti in slabosti, jih lahko navedete?

Jan: »Sam sem si vedno želel iti v tujino, po vsaj eno življenjsko izkušnjo iz tujine, ali v času študija ali pa pozneje. Priložnost se je hitro ponudila in zdaj torej delam nekaj, kar me veseli in že to je samo po sebi velika prednost, ob tem pa lahko še zaslužim. Če si doma, je seveda največja prednost to, da si v krogu družine, v neki coni udobja. Sam sem recimo odrasel v Ljubljani in tam igral vse življenje. Pri odločitvi je to velik plus, a me po drugi strani tudi nikoli ni bilo strah iti v tujino. Odločil sem se, da grem, da vidim, kakšna odbojka se igra v tujini, koliko se raven razlikuje od slovenske. V tujini tudi vidiš, da ni vse tako, kot je v naši mali državi in da so stvari tudi drugačne. To me je vedno zanimalo, saj sem po naravi zelo radoveden. Predstavlja pa tujina tudi neka nova doživetja, spoznavanje novih ljudi, kar po dolgi karieri, naša traja tam okoli 15 let, največ odtehta. Spoznaš nove ljudi in ti stiki ti ostanejo tudi po koncu kariere.«

Če bi se vrnili domov, katere stvari, povezane z igranjem v tujini, bi pogrešali? Mogoče hrano ali drugačen način življenja?

Jan: »Na prvem mestu bi pogrešal raven odbojke, ki je v tujini res veliko višja. Potem pa mogoče še kulinariko in vsake toliko časa drugačno mentaliteto ljudi okoli sebe. Igranje v Sloveniji je lahko bolj sproščujoče in umirjeno kot pa v tujini. Drugače pa poleg kakovostne odbojke ne bi ničesar prinesel v Slovenijo, ker imamo doma veliko lepih stvari.«

V svoji karieri ste prepotovali veliko sveta. Obisk katere države bi priporočili in za kaj si je v njej zares treba vzeti čas?

Jan: »Ko potujemo z reprezentanco in klubi, nimamo veliko časa za raziskovanje, ampak sam si vedno skušam vzeti čas za to, ne glede na to, kje smo. Sploh pa v kakšnih bolj eksotičnih krajih, kjer smo igrali svetovno ligo, recimo Južna Koreja, Japonska. Tam sem si vedno vzel vsaj eno popoldne, ko smo imeli prosto in sem malo raziskoval. Drži pa, da tudi večino svojega prostega časa izkoristim za potovanja s punco. Zadnjih pet let sva res veliko poskušala potovati in najbolj me navdušuje Azija. Na primer Indonezija z njenimi otočki. Tam je res lepo, še malo neokrnjeno in ni toliko turistov, sploh če greš na kakšne malo manj znane otoke. Zelo všeč mi je bila tudi Avstralija, kjer si res lahko vzameš veliko časa za raziskovanje. Trenutno pa imam v načrtu obisk Nove Zelandije in Kanade in prepričan sem, da bo tudi to lepa izkušnja.«

Po čem mislite, da so si vas zapomnili v tujini in po čem bi si sami želeli, da bi se vas spominjali?

Jan: »O tem sem razmišljal ravno pred kratkim. Igramo odbojko, to počnemo zato, ker uživamo v tem in mislim, da sem take vrste igralec, ki da od sebe veliko energije in ves čas spodbuja soigralce ter pomaga ekipi, da bi zmagala. Ampak bolj kot iz tekmovalnega, upam, da si me zapomnijo z osebnega vidika, kot dobro osebo, človeka, ki je vedno pripravljen pomagati in k temu tudi stremim. Veliko mi pomeni, da se s soigralci dobro razumem in da imamo lepe odnose. Vrhunsko odbojko igraš 15 let, potem je pa pomembno, kakšen človek si in kaj si se naučil v življenju. Sam vsak dan poskušam malo osebno zrasti.«

Čeprav ste trenutno primorani igrati pred praznimi tribunami in ne morete občutiti pravega ozračja na klubskih tekmah, so vam trenutki, ko so bili navijači vaš sedmi igralec, zagotovo ostali v spominu. Poleg slovenskih, so vas še kje navijači zares pozitivno presenetili?

Jan: »Zdaj je situacija res malo čudna, ker moramo ves čas igrati pred praznimi tribunami, ampak je kar nekaj mest, kjer smo igrali, v katerih mi je bilo všeč obnašanje navijačev. Na Japonskem navijači niso nehali navijati niti za sekundo skozi celotno tekmo. Potem pa moje prvo evropsko prvenstvo v Bolgariji, ko smo premagali Poljsko in so poljski navijači potem za nas nepričakovano navijali še na naslednjih tekmah, saj so že imeli kupljene vstopnice in niso odšli domov. To je bilo nekaj res fascinantnega in nekaj podobnega se je zgodilo tudi na EP 2017 na Poljskem, ko smo Poljake premagali. Spomnim se tekme proti Rusiji, ko so navijali za nas. To je bilo res nekaj posebnega, pravi športni duh, ko navijajo zate ne glede na to, da si premagal njihovo reprezentanco.«

Kozamernik sicer igra za italijanski Allianz Milano, pri katerem se mu je pred časom pridružil reprezentančni kapetan Tine Urnaut. Ne zgodi se pogosto, da bi v tujini dva Slovenca igrala skupaj. »Prej sem bil res v manjšini, zdaj pa sva dva in se lahko boriva skupaj. Meni je super, zelo sem vesel, da je Tine prišel, tako z igralskega kot osebnega vidika. S Tinetom sva prijatelja in se poskušava čim več družiti ter izkoristiti te trenutke, saj se redko zgodi, da igraš s Slovencem v klubu. Že tako nas v tujini igra malo, sploh pa v boljših klubih, zato je res lepo videti, da pride do take situacije. Drug drugega tudi močno motivirava, se poskušava popravljati, si pomagati in zdi se mi, da je to zelo pozitivno. Zelo sem vesel, da sem imel možnost to vsaj enkrat izkusiti v tujini.«

Je pa 25-letni Ljubljančan konec lanskega leta javnosti predstavil tudi lastno blagovno znamko JK4: »Ideja se je porodila v času prve karantene marca. Ker nas je korona nekako vse prikovala v stanovanja, je to tudi nek način komuniciranja z ljubitelji športa, s tistimi, ki te spremljajo. Spletna stran se mi je zdela zanimiva in pametna ideja, ker se vedno več stvari prestavlja na splet. Mislim, da v Sloveniji tega malo manjka, se pravi promocije na nivoju igralcev, ne samo ekipe. Rekel sem si, da bom poizkusil. Na koncu bom imel tudi svoj odbojkarski tabor in vse to je lahko samo pozitivno. Poleg tega smo oblikovali še spletno trgovino, malo za mojo osebno promocijo in malo za promocijo odbojke v Sloveniji. Zelo sem vesel, kako se je vse odvilo in da je že pred novim letom trgovina tudi zaživela.«

Ima pa srednji bloker še veliko idej, kako nadgraditi svojo spletno stran. »V novem letu bomo skupaj z reprezentanco še malo bolj aktualni in veselim se, da bom lahko naredil še kaj več na to temo. Vedno sem si želel, da bi lahko kaj povedal in napisal kakšno svoje mnenje. Z novim letom bom objavljal tudi članke, moje osebne dogodivščine in podobno, za kar mislim, da bi znalo ljudi zanimati. Šlo bo za nekakšen vpogled v življenje športnika, ki ni predstavljeno tako, kot bi lahko bilo,« pravi Kozamernik, ki je z odzivi zaenkrat zelo zadovoljen in upa, da bo odbojko lahko s tem še malo bolj približal ljudem.