Odbojka
nov uporabnik
zapomni si
 
 
 
 
 
Intervju Sebastjan Škorc
 

NA BLEDU SEM PRESREČEN, REPREZENTANCA SE DVIGA

Sebastijan Škorc, steber slovenske odbojkarske reprezentance

 

V pionirski kategoriji je bil proglašen za najboljšega podajalca v Jugoslaviji, zdaj je eden najboljših prostih igralcev v Evropi. Za njim je 12 let profesionalne kariere v Mariboru, od koder se je preselil v Francijo, pred začetkom minule sezone pa je okrepil blejski odbojkarski klub OK Autocommerce (v novi sezoni bodo nastopali pod imenom ACH Volley). Je eden stebrov slovenske reprezentance, znan po svoji energičnosti, borbenosti in iskrenosti.

 

12 let profesionalne kariere v enem klubu je dolga doba. Kako to, da se nisi že prej odločil za odhod v tujino, saj ponudb ni manjkalo?

Drži, ponudbe sem imel, vendar pa sem zelo navezan na dom in družino in to je vedno pretehtalo. Ko sem se vendarle odločil za odhod v tujino, sem ugotovil, da bi se za ta korak morda moral odločiti še kake tri ali štiri leta prej, čeprav mi ni žal za vsa ta leta, ki sem jih preživel v Mariboru.

 

Pot te je takrat vodila v Francijo, najprej k drugoligašu Göelu, nato k ekipi Paris Volley. Bi se, če bi se odločal znova, spet podal tja?

Kot odskočna deska je bila Francija fenomenalna – dobra liga, urejeni in dobro organizirani klubi. Če bi se še enkrat odločal, bi se spet odločil za Francijo. Verjetno bi bila tudi Belgija dobra izbira takrat, ko sem imel ponudbo Nolika, vendar sem imel še veljavno pogodbo z mariboskim klubom in je bila odškodnina previsoka. Če pogledam, katere od ostalih držav bi me še zamikale, pa sta to verjetno res Rusija in pa Italija.

 

Je bilo že kaj ponudb iz Italije?

Pred lansko sezono sem res dobil ponudbe, tudi pogovori smo že potekali, vendar bi na končni dogovor moral predolgo čakati, vsaj do junija. To je bilo namreč meseca februarja, ko sem se pogovarjal tudi že z OK Autocommerce. Ker sem človek, ki ima rad stvari urejene, sploh kar se tiče pogodb, sem se odločil, da ne bom čakal dogovora z italijanskimi klubi, pač pa sem se vrnil v Slovenijo. Poleg tega je bila ponudba blejskega kluba res konkretna, v tujini pa sem pogrešal ženo, družino. Na Bledu so me prepričali z resnimi ambicijami in ni mi žal, da sem podpisal pogodbo z njimi. V tem klubu sem presrečen, za nami je fantastična sezona s štirimi kronami (zmagovalci pokala Top Teams, Srednjeevropske lige, državi in pokalni prvaki, op.p.), odlična publika in organizacija kluba, skratka super.

 

Večkrat si poudaril, da si na Bledu zelo zadovoljen. Letos je za vami fenomenalna sezona, ki jo bo težko ponoviti, nova pa prinaša nov izziv, ligo prvakov. To bo verjetno posebej velik izziv za vse v klubu?

Sezona s štirimi kronami je bila res fantastična, težko ponovljiva, vendar obljubljam, da bomo mi naredili vse, da bi kaj podobnega ponovili. Uresničilo pa se je tudi to, kar smo si želeli in kar si je vodstvo kluba kot cilj zastavilo pred tremi leti. V novi sezoni bo OK ACH Volley nastopal v ligi prvakov, med 24. najboljšimi evropskimi ekipami. To bo zdaj vsekakor velik motiv za vse, ne le igralce, tudi vse ostale, ki delajo v klubu. Stopili smo stopnico višje in morali bomo držati korak s temi klubi. Rad pa bi poudaril še, da mi bo igranje v ligi prvakov za slovenski klub predstavljalo povsem drugačen motiv, kot sem ga imel takrat, ko so me vabili v klube, s katerimi bi nastopal v tem tekmovanju. Zame bo to povsem nov izziv in nov motiv v moji karieri.

 

V klubu si zelo zadovoljen, kako pa je v reprezentanci? Po naporni klubski sezoni zdaj nastopate v evropski ligi, pred vrati pa je tudi evropsko prvenstvo.

Letošnja sezona je bila res fantastična, ampak tudi dolga. Po vseh teh tekmah smo se preselili še v reprezentanco in vidi se, da smo predvsem odbojkarji ACH Volleya zelo utrujeni. Naporna sezona je naredila svoje, tu so poškodbe in bolezni, tako da iz blejskega kluba, kjer je zbrano jedro slovenske reprezentance, manjka kar nekaj igralcev (Matija Pleško, Tomislav Šmuc, Davor Čebron, Jasmin Čuturič). Upam, da se bodo pozdravili in sanirali poškodbe ter se nato priključili reprezentanci v pripravah na evropsko prvenstvo.

 

Evropska liga, v kateri Slovenija letos nastopa prvič, traja šest tednov. Zagotovo je vse skupaj precej naporno. Čeprav si profesionalec – ti ni morda prenaporno?

Res je zelo naporno, tako za glavo kot za telo. Jaz tudi nisem več tako rosno mlad (33 let op.p.) in ne morem biti vseh 12 mesecev v letu z mislimi in telesom povsem pri odbojki. Včasih sem se iz dvoranske odbojke takoj preselil na mivko, od tri do pet dni počitka mi je bilo dovolj, zdaj pa potrebujem kake tri tedne, da popolnoma »odklopim« vse skupaj in se spočijem. Pozna se mi utrujenost, nekoliko mi je padla odpornost, v minuem tednu sem imel tudi vročino, tako da priznam, da ni lahko v tem trenutku. Toda, je kakor je, iz vseh tekem poskušamo potegniti maksimalni izkupiček in ker se nam je ponudila možnost za preboj na zaključni turnir četverice letošnje evropske lige, bomo vsekakor naredili vse, da se tja tudi uvrstimo

 

Nobena skrivnost ni, da razmere na Odbojkarski zvezi Slovenje vrsto let niso bile najbolj urejene. Stvari se zdaj izboljšujejo, pa vendarle, ali igralci še kaj pogrešate?

Nekaj let nazaj so bile razmere res slabe, zdaj pa se to spreminja in lahko rečem, da se je obrnilo za 100% na bolje. Tudi dogovor glede nadaljnega sodelovanja, ki smo ga dosegli pred začetkom reprezentančnih akcij, kaže na to. Zveza je pristala na, ne bom rekel naše pogoje, ampak na to, da nam zagotovijo osnovne stvari. Res pa je, da izplačila dnevnic in podobnih stvari še niso redna, ne dobivamo jih tedensko, ampak zdaj čakamo, da bo izplačilo verjetno mesečno. Menim, da bo kmalu tudi to urejeno in mislim, da smo vsi skupaj na pravi poti in da reprezentanco čaka še lepa prihodnost.

 

Kako pa je s premijami za nastopanje v reprezentanci?

Trenutno se še nismo pogovarjali glede premij, ampak le glede dnevnic, da ne trošimo svojega denarja za reprezentančne akcije. Glede premij bomo še videli, kako bo v prihodnje, mogoče bo Zveza sama kaj ponudila za kakšno vidnejšo uvrstitev na evropskem prvenstvu.

 

No, že uvrstitev med najboljše evropske reprezentance je uspeh…

…Tu bi rad povedal, da povsem brez premije za to nismo ostali. Dobili smo certifikat, da Zvezi ob odhodu v tujni ni treba plačati odškodnine in taks, tako da je to tudi neke vrste premija.

 

Če smo že pri denarju – se z odbojko da zaslužiti za nadaljnje življenje, življenje po zaključku aktivne kariere?

Vsekakor se odbojkarji ne moremo primerati z nogometaši, to je povsem drug svet, tudi ne s košarkarji in rokometaši. Vendar pa zaslužki niso tako slabi, da vsaj določeni igralci ne bi mogli nekaj prihraniti za nadaljnje življenje.

 

Vrnimo se ob koncu pogovora še malce na igrišče. Si najizkušenejši v slovenski izbrani vrsti, ogromno tekem je že za tabo. Ali morda obstaja še kak klub, kak igralec proti kateremu bi si želel igrati?

Ko sem bil mlajši, sem si želel igrati proti Italijanom, proti določenim igralem in pri mojih 33. letih mi je to že uspelo. Zdaj nimam več idolov, sem nekako sam sebi idol, in sicer s tem, da uspem sezono pripeljati do konca tako kot si sam želim in kot drugi od mene pričakujejo. Pa seveda brez poškodb…

 

Ko že omenjaš poškodbe, nedavno si staknil eno neprijetno poškodbo, ki pa ni bila neposredna posledica igranja odbojke…

Ja, po novem letu smo s klubom odšli na priprave v Umag in tisti dnevi tam zame niso bili najbolj srečni. Najprej sem si zvil gleženj, tako da sem imel na nogi bandažo. Ko sem jo po treninguna hitro želel odstraniti, je bil fizioterapevt ravno odsoten in to le za par minut, vendar pa je imel soigralec Davor Čebron s seboj nož, tako da sem uporabil kar tega. Vendar pa, ko sem z nožem zarezal v bandažo, mi je zdrsnilo, in to ravno v roko, tako da me je neučakanost popeljala v bolnico na šivanje. To je ena takih zgodb, ki jih bom lahko pripovedoval zanamcem, drugače pa k sreči kakih hujših poškodb nisem imel. Ta nesreča z nožem pa – živemu človeku se vse zgodi.

 

Želimo ti še čim več uspešnih sezon in uspeha na športnih igriščih ter izven njih.