Odbojka
nov uporabnik
zapomni si
 
 
 
 
 
Intervju s selektorjem Gregorjem Hribarjem po izpadu na EP v Turčiji
 
 
Slovenska reprezentanca je na prvenstvo pripotovala z željo po prvi zmagi na tekmah evropskega prvenstva in s ciljem, da se uvrsti v drugi krog tekmovanja. Znova, že na tretjem prvenstvu, pa reprezentanca odhaja domov že po uvodnem delu tekmovanja. Za uvod vas prosimo za vašo oceno igre slovenske reprezentance na tem evropskem prvenstvu.

V Turčiji smo odigrali dve slabi in eno povprečno tekmo. Proti Špancem in Slovakom smo bili neprepoznavni, odigrali smo precej slabše, kot smo letos – tudi v zaključku priprav na Kopaoniku – že igrali. Tudi na tekmi z Grčijo ta reprezentanca ni pokazala vsega, česar je sposobna. Na žalost ob slabi igri tehnične pomanjkljivosti še bolj pridejo do izraza. V celoti gledano pa nismo imeli prave svežine, na prvih dveh tekmah je izgledalo, kot da igralci ne bi bili popolnoma pri stvari. Če smo bili na Kopaoniku že sestavljeni, potem se je ta dobra igra, ki smo jo tam pokazali, izgubila na poti do Izmirja, saj smo bili tu slabši kot tam. Poglobljene analize še ne morem dati, vsekakor pa sem za slabše igre odgovoren jaz, ker sem trener. Lahko da so tu še kake malenkosti, za katere se bo izkazalo, da niso malenkosti, vendar je

o tem še prezgodaj soditi. Dejansko smo se te štiri dni pred prvenstvom preveč izčrpavali na poti in še kje, vendar ne bi iskal izgovorov v tem, dejstvo je, da smo odigrali dosti slabše kot bi lahko. V nobenem elementu nismo bili na takem nivoju, kot je ta reprezentanca že bila, še posebej prvi dve tekmi je bil slab učinek na servisu, sprejem na nobeni tekmi ni bil idealen oziroma tak kot bi ta reprezentanca morala imeti. V bloku smo na prvi in tretji tekmi naredili veliko, vendar pa žal – vsaj na prvi tekmi – ni bilo prave povezave z obrambo. Zadnji niz proti Slovaški in prva dva proti Grčiji nam je v končnici morda manjkal tudi kanček sreče. Na koncu lahko rečem, da ni bilo prave forme, ni bilo niti športne sreče, dolgo sem iskal začetno postavo, morda sem jo ob koncu celo našel, vendar pa tudi v to v tem trenutku nisem povsem prepričan, več bom lahko povedal po bolj temeljiti analizi.
Omenili ste že, da ste dolgo iskali začetno postavo in na prvenstvu so na parket stopili prav vsi igralci, z izjemo bokerja Davorja Čebrona. Kako to?
Na Kopaoniku smo začeli več delati na povezavi bloka in obrambe in mislim, da je Matej Vidič v primerjavi s Čebronom naredil tisti preskok, ki je bil odločilen za to, da je Vidič odigral vse tri tekme. Na mestu blokerja moraš biti najboljši v bloku, tudi v napadu moraš biti hiter, dodati svoj delež v obrambi in pri servisu in Vidič je bil vendarle nekoliko boljši. Na drugi tekmi sem Čebronu sicer želel ponuditi priložnost, a v tistem trenutku ni bil pripravljen na vstop v igro, morda bi, če bi se takrat izkazal, priložnost dobil tudi na tekmi z Grki. Že tako ali tako pa je bilo preveč menjav na teh treh tekmah. Ko zdaj gledam nazaj, ne poznam pravega odgovora na to, ali bi se morda tekme razpletale drugače, če bi priložnost ponudil tudi Čebronu.
Ste jo pa ponudili obema korektorjema Alenu Šketu in Mitji Gaspariniju. Mlajši Šket je celo dobil prednost pred Gasparinijem, kar je začudilo tudi nekatere tuje novinarje in strokovnjake.
Šket je bil na tem prvenstvu boljši od Gasparinija, ki je žal šele na tekmi z Grki pokazal svoj pravi potencial, zaradi katerega je on v reprezentanci še vedno prvi korektor. Na vseh tekmah v Turčiji in tudi prej na Poljskem je bil njegov učinek slabši od Šketovega. Prvotno je bil – če bi bil v taki formi kot v preteklosti – predviden za prvega korektorja. Vendar pa njegova forma ni bila na visokem nivoju, tudi na srečanju z Grčijo je bil – če odštejemo tisto serijo odličnih začetnih udarcev – slabši od Šketa. Šibka točka Alena Šketa pa je nihanje v igri, česar smo se zavedali že prej. Vedeli smo, da se lahko zgodi, da bomo na tem igralnem mestu imeli težave, zato smo v pripravljalnem obdobju poskušali tudi s Tinetom Urnautom kot korektorjem, vendar se ni izšlo. Pa ne zaradi Urnauta, pač pa zato, ker bi potem morali narediti nekaj sprememb tudi na ostalih igralnih mestih.
Tine Urnaut je začel prvo tekmo na tem prvenstvu na mestu sprejemalca v prvi postavi, na drugi tekmi je vstopil šele v nadaljevanju. Kako ste med četverico sprejemalcev izbirali dva člana začetne postave?

Na sprejemu je najmanj priložnosti dobil Andrej Flajs, vprašanja upravičeno ali ne zdaj niti nima smisla postavljati. Na zadnjih treningih in tekmah je bil v slabši formi kot ostala trojica, ki je tudi preživela več časa na parketu. Matija Pleško je bil v super formi na Poljskem, ampak žal se mi zdi, da ga je tista poškodba na Kopaoniku oddaljila od prave forme. Še vedno je bil naš najboljši na sprejemu, tudi pravi vodja ekipe. Problem, ki ga vidim pri njem, je njegova višina, saj v bloku težko konkurira ostalim, kajti lahko se zgodi, da nasprotni napadalci kontantno prehajajo prek njegovega bloka do točk. Tine Urnaut tekem v Turčiji ni odigral najbolje, zaradi težav s hrbtom, ki ga mučijo že dlje časa pa se tudi ni mogel povsem posvetiti pomembni vlogi kapetana. Lahko rečem, da sem pri tem naredil napako, da v tej sestavi reprezentance ni bil kapetan Matija Pleško, saj ima vseeno več izkušenj na tem področju, v preteklosti je zelo dobro znal umiriti ekipo, jo pripraviti na tekmo in podobno.

Tine Urnaut je – kot že rečeno – imel težave s poškodbo hrbta, tako da sta na dopoldanskih treningih Jasmin Čuturić in Matija Pleško, ki sta starejša od njega, celo več skakala od njega. Že izkušnja s sredozemskih iger mi govori, da se Urnaut uspe »sestaviti« za tekmo, vendar pa dopoldne težko opravlja določene treninge. Zato me pravzaprav čudi, da je tekme odigral na takem nivoju kot jih je. Za konkurenco, kakršna je bila na evropskem prvenstvu, pa bo, če mu bo zdravje to dopuščalo, moral opraviti več dopoldanskega treninga, kajti le kontinuiteta prinese rezultate. Tisti, ki me je prijetno presenetil, pa je zagotovo Jasmin Čuturić, tako z odnosom do treningov kot do reprezentance. Tudi na tekmah je bila vidna njegova predanost, vnovčil je svoje izkušnje in po dolgi pavzi, ki jo je imel, se je presenetljivo dobro vklopil v ekipo. Na Poljskem sicer še ni bil v najboljši formi, vendar sem že na Kopaoniku začutil, da bo v nadaljevanju on tisti pravi in če bi reprezentančna akcija še trajala, bi še napredoval. Že zdaj je bil dober, proti Grkom je dobro igral in bil je tudi vodja ekipe.
Na mestu organizatorja igre sta v Turčiji nastopila Dejan Vinčič in Tomi Šmuc. Čeprav so mnogi morda pričakovali, da bo prvo ime izkušeni Šmuc, je več bremena vseeno nosil Dejan Vinčič.
Na tem igralnem mestu sem bil v veliki dilemi. Tomi je v preteklosti pokazal, da je zasluženo prvi podajalec reprezentance, tokrat pa sem imel občutek, da zaradi tega ker tudi v Modeni letos ni veliko igral, psihično in fizično ne zdrži tekme v celoti. Kljub temu sem mu na prvenstvu ponudil priložnosti, na tekmi s Španci je vstopil v igro, vnesel nekaj svežine, a ni bilo dovolj za rezultatski preobrat. Pri Šmucu se je izkazalo to, kar sem predvidel že pred začetkom – gre za vrhunskega podajalca, igralca visokega kakovostnega razreda, sodi med najboljše v Evropi, vendar zaradi neigranja v Modeni in predolge pavze ni bil še najbolje pripravljen, morda bi potreboval še kak mesec treninga, da bi bil v vrhunski formi. Na drugi strani pa je Dejan Vinčič potrdil, da je naš prvi podajalec, zaslužil si je to pozicijo, čeprav tudi on ni bil tako svež in v tako vrhunski formi kot na Kopaoniku. Kljub temu pa lahko rečem, da je odigral dobro glede na njegovo starost in izkušnje, ki jih ima, kajti njegova najboljša leta še prihajajo. Bil je zelo stabilen pri začetnih udarcih, popravil je tudi blok, seveda pa je njegova prioriteta podaja in lahko rečem, da je dobro odigral. Je pa res, da se vsak od obeh podajalcev drugače ujame z igralci, in z Vinčičem so se bolje ujeli Jasmin Čuturić, Tine Urnaut in Alen Šket, medtem ko Šmuc lažje igra s Pleškom, Flajsom in Gasparinijem, zato so prvi trije tudi več igrali, saj je večji del prvenstva na mestu podajalca igral Vinčič.
Spregovorili smo že o vseh igralnih mestih, zato je prav, da nekaj besed namenimo tudi liberu Sebastijanu Škorcu.
Škorc je imel nekaj težav s koncentracijo, vendar so mi vzroki za to dobro znani. Gre za tip igralca, ki mora imeti vse urejeno in potovanje na prizorišče, zaradi katerega smo praktično prebedeli noč, mu je zagotovo pustilo posledice. Dejansko mu ne zamerim nič, že maja je zelo dobro delal, pokazal pravi pristop. Forma je tudi pri njem nekoliko padla, prav zaradi prej omenjenih malenkosti, zato smo na prvenstvu nekoliko pogrešali tudi njegov učinek, saj vemo, da lahko igra precej bolje.
Evropsko prvenstvo v Turčiji predstavlja zaključek nekega tekmovalnega obdobja, v katerem ste prevzeli in vodili reprezentanco. Če zdaj pogledamo na opravljeno delo in tudi v prihodnost, kako bi vse skupaj strnili v nekaj stavkov?

Ko sem reprezentanco prevzel lani aprila, je bilo z njo povezane dosti negativne energije, govorim predvsem o odnosih med zvezo in igralci. Prva akcija na Nizozemskem je bila katastrofa, igralci so bili sicer dobri, vendar nič ni delovalo tako kot bi moralo. Stvari so se nato spremenile, za enega uspešnejših obdobij zagotovo lahko označil letošnje sredozemske igre, sam pa sem najbolj zadovoljen s kvalifikacijami za evropsko prvenstvo, s tekmama, ki smo ju odigrali s Portugalsko. Tam smo res igrali tako kot je treba, čeprav igralski kader ni bil na takem nivoju kot zdaj, saj smo bili recimo brez Šmuca, tudi brez Komela, tako da nam je marsikaj manjkalo, po drugi strani pa smo imeli odličnega Gasparinija, zelo dobrega Pleška, tudi v vlogi kapetana, dobrega Škorca, Urnauta, ki še ni bil kapetan, pač pa še kot mlad igralec, zelo dobro sta se dopolnjevala Rok Satler in Dejan Vinčič. Če se malo ozrem še na sredozemske igre – izplen je bil zelo dober, čeprav smo

imeli malo priprav in precej poškodb. Drugače je bilo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, kjer že v drugem krogu nismo bili v pravi formi. Poznalo se je, da je bilo v ekipi kar nekaj igralcev, ki so imeli predolg premor ali pa že prej niso bili v pravi formi. Za nadaljevanje pa menim, da je bila napaka storjena v tem, da Gasparini ni ostal z nami na sredozemskih igrah, tudi Čebron bi bil verjetno v boljši formi, če bi ostal.
V zadnjih dneh smo pogosto lahko slišali tudi, da so bile priprave na evropsko prvenstvo in tudi na kvalifikacije za svetovno prvenstvo napačno zastavljene.
Mogoče je bila res največja napaka celotnega pripravljalnega obdobja ta, da smo prepozno začel s pripravami. Dokončna potrditev, da zaradi poškodb ne bodo mogli igrati Vid Jakopin, Matevž Kamnik in Rok Satler, je sicer prišla pozno, toda ko sem potem namesto njih vpoklical nekatere nove igralce, bi morali začeti vsaj 10 dni prej kot smo začeli. Potem bi lahko naredili več. Res, verjetno je bila tu narejena največja napaka, vendar pa ne bi rad še dajal neke končne ocene, stvari bo treba še analizirati. Vsekakor pa v vsakem primeru za rezultat ekipe odgovarja trener in v teh kvalifikacijah za SP ter na EP smo imeli svoje dobre trenutke, žal pa takrat, ko bi moral pokazati kaj več, tega nismo storili.
Kako zdaj naprej? Minulo evropsko prvenstvo lahko ocenimo kot še eno izgubljeno priložnost za prvo zmago in za napredovanje.
Moje osebno mnenje je, da bi zveza morala narediti korak naprej s to generacijo, nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Najboljša varinata, kakršne so se poslužile tudi številne tuje ekipe, denimo Slovaki, bi bila, da pripelješ trenerja mednarodne veljave. Vendar menim, da to žal odpade, vsaj kolikor jaz poznam situacijo na zvezi, ki zagotovo ni rožnata. Tako se bo verjetno spet treba zadovoljiti s tako kombinacijo kot je bila do zdaj. Načeloma smo v tem minulem obdobju dobro delali, napake smo popravljali, generalno gledano pa smo preveč menjali ekipo. Se mi pa žal poraja še eno vprašanje o tej mladi generaciji. Zdi se mi namreč, da igralce vse preveč pestijo poškodbe. Jakopina in Kamnika sploh ni bilo z nami, težave so imeli Pajenk, Urnaut in tudi Šket, tako da smo imeli celo precej sreče, da so sploh zaigrali na prvenstvu. Poleg tega pa me skrbi tudi to, da ta mlada generacija nima pravega vodje, kakršen je bil v prejšnji generaciji Matija Pleško, saj ni bilo niti najmanjšega dvoma o tem, koga postaviti za kapetana ekipe. Res bo potrebno razmisliti, kaj storiti s to mlado nadarjeno generacijo, kakšnega trenerja pripeljati, da bo vodil reprezentanco, ki bo dosegala uspehe.
Še mimo nečesa ne moremo v tem trenutku. V zadnjem obdobju smo med drugim lahko slišali očitke, da imate premalo trdo roko za vodenje te ekipe.
Tak človek sem že po karakterju in tega se ne da spremeniti. Včasih mogoče predolgo premišljujem o določenih stvareh, o tem ali sem odreagiral pravilno ali ne, kar za vodenje morda ni dobro. Tega se se zavedam, vendar tak sem, morda tudi zato bolj primeren za – če se tako izrazim – gašenje požarov na odbojkarski zvezi ob težavah s selektorjem.
Iz vaših besed je v tem trenutku med vrsticami razbrati, da odstopate z mesta selektorja oziroma morda razmišljate v to smer?

Formalno gledano niti ne morem odstopiti, z zvezo smo se dogovorili za sodelovanje do konca tega ciklusa, vendar pogodbe sploh nimam podpisane. Kako bo naprej? Za zdaj ne vem, zelo velika verjetnost pa je, da se, ko bo izšel razpis za selektorja, ne bom niti prijavil. Sicer sem že sam med pripravami na EP razmišljal, da bi se umaknil, vendar tega nisem storil, ker vemo, v kakšnem stanju je zveza in v tako kratkem času bi težko našli novega selektorja.

 

Vse kaže na to, da se poslavljate od selektorskega stolčka, pa vendale za konec še bolj teoretično vprašanje. Če bi v tem trenutku imeli na voljo vse najbojše slovenske odbojkarje, če ne bi bilo težav spoškodbami, če bi bile vse stvari urejene – koga bi postavili v idealno šesterko?

Vprašanje je, kaj mislimo s tem – vsi najboljši odbojkarji. Kajti prvi, ki bi ga postavil tja, je zagotovo Gregor Jerončič, s svojimi kvalitetami, znanjem in izkušnjami zagotovo najboljši slovenski bloker. Trenutno bi ob njega postavil Alena Pajenka, ki ima velik potencial in se mu ob dobrem delu obeta bleščeča prihodnost. Na mestu sprejemalca si trenutno ta položaj zagotovo zasluži Jasmin Čuturić, tako zaradi svojih kvalitet kot tudi pristopa in tega, da je lahko pravi vodja ekipe. Ob njem pa bi bil na sprejemu tudi Tine Urnaut, če ga le ne bodo preveč zaustavile poškodbe. Prvi korektor v Sloveniji je – ko je v pravi formi – zagotovo Mitja Gasparini, čeprav mu bo Alen Šket začel dihati za ovratnik. Nekaj dilem bi imel na mestu organizatorja igre, saj je Tomi Šmuc zelo kvaliteten, vendar pa je velik napredek opazen pri Vinčiču in če gledam za prihodnost slovenske odbojke, bi njega postavil v začetno šesterko. Mesto prvega libera trenutno še pripada Sebastijanu Škorcu, vendar pa tudi za njim že prihaja mladi rod, izpostavil bi predvsem Miho Plota, Jureta Ivartnika in Aleša Fabjana.