22. junija se je deset odbojkaric spravilo v kombi in se odpeljalo proti dunajskem letališču. Lucija, Patricija, Alja, Kaja, Ana, Urša, Simona, Tanja, Lena in Neža smo se s trenerji Jarošem, Urbanom in Mirčem, pa za povrh še s predsednico kluba Andrejo (ki je mimogrede zahtevala, da je ne vikamo) štiri dooolge ure potili v vročem kombiju in nato končno prispeli na letališče. Tam smo počakali na letalo in hitro odleteli proti Grčiji. Za nekatere od naših punc je bil to prvi polet z letalom in predvsem te so bile čisto navdušene, pa tudi ostale si nismo mogle pomagati, da ne bi občudovale lepote grških otokov, ko smo se jim približali. Že ko smo skozi okno po približno eni uri leta zagledali Atene, nismo mogli verjeti, kako veliko mesto je to. Ko pa smo pristali in se z avtobusom odpeljali skozi mesto proti našemu hotelu Plaza, smo bili še bolj navdušeni. Nastanili smo se v hotelu in ko smo si malo odpočili od sicer ne preveč naporne vožnje, smo najprej ugotovili, da so Atene zelo zelo zelo ZELO vroče mesto in da vročina ne pojenja niti ponoči. ''Tu brez ventilatorja preprosto ne gre,'' smo si rekli, in dali klimo na ful.

Prvi dan smo malo počivali, naslednji dan pa smo si šli ogledat telovadnico, v kateri naj bi potekale naše tekme, smo pa tudi potrenirali, da se navadimo na druge razmere. Poleg naše telovadnice je bil še bazen, ki smo se mu komaj uprle, seksi plavalcem pa še težje.  Tretji dan smo se prestavile v drug hotel: Esperia Palace Hotel s štirimi zvezdicami, kjer smo se do konca tekmovanja predajale užitkom bogatih sob. Vsaj zvečer, ko nismo švicale na igrišču.
Dobile smo razpored tekem in ugotovile, da smo ekipe razporejene v dve skupini. V naši smo bile mi, Bratislava (Slovaška), Nizozemska in Hellas. Igrale smo vsaka z vsako (znotraj skupine) in vse tekme smo zmagale z 2:0. Sicer se nam je na začetku vse zdelo malo tuje, že zaradi tal v telovadnici, žog, pa še igrale smo samo do 21. Kljub temu smo se hitro navadile, k čemur je pripomogel tudi trening. Prvi dan tekmovanja smo odigrale tekmo proti Nizozemski, drug dan pa proti Hellasu (Grčija) in Bratislavi. Že prej smo videle, da je ekipa Slovaške zelo dobra, zato smo se med pavzo spravljale v dobro razpoloženje in razmišljale izključno o tekmi. Na drugo tekmo tega dne smo zato prišle pripravljene, da zmagamo, pa ne le to – UNIČIMO nasprotno ekipo. Že na segrevanju smo si morale priznati, da je ta ekipa izključno boljša od tistih, proti katerim smo igrale doslej (te so bile prava mala malica – brezmesna). Punce so bile visoke, odlične v napadu, kmalu pa smo ugotovile, da nimajo nikakršnega vzdušja, kar nas je še dodatno spodbudilo. Kljub majhni ekipi navijačev smo Bratislavo predvsem z dobrim servisom in igro pri mreži premagale 2:0 in to je bila naša najboljša tekma do zdaj.

Tako smo prišle v polfinale in upale smo si že razmišljati o prvem mestu, za katerega smo vedele, da smo ga sposobne osvojiti. V polfinalu smo bile štiri ekipe – Atene (Grčija), Bratislava (Slovaška), Mislinja (Slovenija) in Slovenj Gradec (Slovenija), torej prvo in drugo uvrščene iz vsake skupine. Naša predzadnja tekma, ki je odločala o tem, za katero mesto bomo igrale, je bila proti Atenam (drugo uvrščenim iz skupine B). Atene smo premagale, čeprav tudi one niso bile slaba ekipa. Slovenjgradčanke s pomočjo Urške Pratneker in Ize Mlakar iz Prevalj so si sicer prizadevale premagati Bratislavo, a jim ni uspelo in Slovaška je zasluženo prišla v finale. Sobota, 27. junij je za nas pomenil še en pomemben datum. Že lani smo si izredno želeli prvega mesta, a ta želja se ni mogla primerjati z letošnjo. Želele smo si dokazati, da smo boljše od ostalih ekip in da preprosto znamo igrati.
Usodni dan, sobotno jutro. Igrale smo na naš ponos, zmago in na Darjino torto, ki bi nas kot prvo uvrščene čakala doma. Igrale smo za naše trenerje, Andrejo, za slovensko zastavo in mislinjski grb, pa konec koncev tudi za nas same.

Kljub napetosti smo bile vesele, ko smo izvedele, da je v igri za tretje mesto zmagala ekipa Slovenj Gradca, saj je bilo tako zagotovljeno, da bo Slovenija domov prinesla dva pokala – upale smo, da bron in zlato. Srebro nam nikoli ni bilo preveč všeč.
Ogledale smo si še tekmo za tretje mesto pri fantih, in kar prehitro je bilo na vrsti naše segrevanje. Morda je k vzdušju pripomogla grška vročina, morda naša volja, morda pa rahla pomoč vseh, ki so nas vzpodbujali. Povem lahko le to, da tako zmagovalno razpoložene še nismo bile kdaj. Prav vse do zadnje smo si želele zlate medalje in največjega pokala. Že na segrevanju se je pokazalo, da bo to močna tekma.

Prvi set se je končal z rezultatom 21:11 v naš prid, a vedele smo, da so Slovakinje zmožne veliko boljše igre, zato smo želele v drugem setu pokazati še več. Jaroševa napoved: ''Prve pike jim ne damo!'' se je uresničila, a dale jim nismo niti druge, niti tretje in niti zadnje. Tekle so solze sreče, ko smo zaključile 21. točko in komaj smo verjele, da smo zlate že drugo leto zapored. Med moškim finalom smo se šle okrepčat s čipsom in Seven Days rogljički ter osvežit v bazen, kar je bilo seveda prepovedano in so nas nagnali ven. Pa vseeno – nič ni omajalo našega dobrega razpoloženja in sončne Atene so se nam zdele še lepše kot prej. Sladka je bila zmaga, še slajša podelitev in mislim, da velik pokal vitrine v našem kabinetu še dolgo ne bo zapustil. Kvečjemu se bodo zlata mesta množila in bodo temu uspehu sledili še drugi. Najbolj vesele pa smo bile punce dejstva, da nas zdaj čakata še vsaj dva dneva čistega uživanja, ogled akropole in celodnevni izlet na plažo.
Spet smo se prestavile v prvotni Plaza hotel in zdaj se lahko samo še sproščamo, predajamo vročim sončnim žarkom in nabiramo lepo rjavo barvo, da se bo skladala z našimi medaljami.
Seveda pa se veselimo tudi vrnitve domov, kjer se bomo upravičeno lahko pohvalile, pa tudi ''en'ga dobrega domačega štrudla'' se nam že lušta.

Naj se sliši, naj se sliši, naj se sliši do neba da Mislinja, da Mislinja, da Mislinja špilat zna!